As the whole area of this part of the world knows, Maribor (where I currently live and work) is the European Capital of Culture this year. 

I had no expectations when I moved to Maribor two years ago. I moved here because I was on a crossroads of my life and didn't quite know what to do with my life - but I needed a job and those don't exactly grow on trees in Carynthia (Koroška). So, I moved here and eventually found a job. But the city itself has not managed to impress me, although I do have a small part in making it more cultural, diverse and lively.... 

Here are some critical reviews of the happenings in the European Capital of Culture so far:

VEČER

Nemška novinarka o Mariboru: "Beda od mesta" (19.1.2012)

Kdor želi spoznati to deželo, naj za božjo voljo naredi ovinek okoli Maribora, piše v današnji izdaji dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung Andrea Diener
Slovenija je lepa. Ima hribe in morje. A kdor želi spoznati to deželo, naj za božjo voljo naredi ovinek okoli Maribora, piše v današnji izdaji dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung Andrea Diener. Novinarka je Maribor obiskala ob odprtju Evropske prestolnice kulture (EPK), a tako mesto kot organizacija EPK sta jo vse prej kot navdušila.

Dienerjeva v obsežnem prispevku ne skriva, da jo je Maribor razočaral - in to kljub temu, da njena pričakovanja že pred prihodom niso bila visoka.

"Funkcionarji me že dva dni zasipajo s Powerpoint besediščem. In ko ne znajo naprej, kar se pravzaprav stalno dogaja, me obmetavajo s pisanimi brošurami. Nihče ničesar ne ve, saj se funkcionarji stalno menjajo, in nihče ni nikoli dovolj dolgo na položaju, da bi dobil vsaj približen pregled nad zadevami. In tisti, ki imajo nekaj pojma, nimajo besede in so zato frustrirani," se je Dienerjeva v Mariboru pritoževala nad organizatorji EPK.

K temu doda še nekaj ostrih besed na račun samega mesta oziroma "bede od mesta". "Dve, tri kolikor toliko stare ulice v centru, na katerih so postavile svoje razprodajne košare vse verige s poceni šaro na svetu, mestni grad in nekaj starih hiš, čedno nabrežje po imenu Lent, ki si ga ogledaš v približno desetih minutah, najstarejša trta na svetu", razen tega pa le še stanovanjski bloki, dolgočasni betonski kompleksi, trume prometnic ter gradbišča.

"Tu ni ničesar, kar bi lahko človek opisal kot vsaj na pol čedno. Če bi se zelo močno potrudila, bi lahko to mesto označila kot zanimivo, a se ne želim potruditi," je neusmiljena novinarka.

Razočarana nad Mariborom se je odpravila še malo po Sloveniji "in z vsakim kilometrom, ko smo se oddaljevali od Maribora, je postajala pokrajina lepša". Na svoji poti si je med drugim ogledala Bled - ta jo je očitno zelo očaral, saj njegovim naravnim lepotam in drugim zanimivostim nameni precej lepih besed - ter v Posočju splezala na Kolovrat, na vrhu katerega je "postopoma razumela to deželo, ki je bila in je še vedno z vseh strani izpostavljena različnim kulturam".

Ker ji je bil preostanek države neprimerljivo bolj všeč od prizorišča EPK, se v članku med drugim sprašuje, zakaj je bilo prav to mesto izbrano za prizorišče EPK. Ena od sogovornic v Sloveniji ji na to vprašanje odgovori z besedami: "Hja, mislim, da je tamkajšnje letališče preslabo izkoriščeno."

V razmišljanju o Mariboru navede še besede neke druge sogovornice: "V Mariboru vlada neverjetna povezanost. Zato je poslovanje z njimi tako težko: vsak nekomu dolguje neko uslugo, vsak se na nekoga obeša. Kar je danes obljuba, jutri to ni več, ker je pač nekdo nekaj blokiral." Kot dodaja Dienerjeva, to vsaj delno pojasnjuje funkcionarsko domače rajanje, ki mu je bila izpostavljena v Mariboru, nenehne menjave v organizaciji EPK in frustracijo tistih, ki so se želeli vključiti, a so bili zavrnjeni.

 DNEVNIK

(pogovor Katja Beck Kos samostojna producentka v kulturi in programski vodja Živih dvorišč)

"Zavod se obnaša kakor tujek v mestu"

Tekst: Tomaž Klipšteter

Maribor - Po treh letih dela kot asistentka programskega direktorja Tanzhaus NRW se je štipendistka sklada Roberta Boscha leta 2010 vrnila v Maribor. V okviru festivala Ana Desetnica je lani, v času Festivala Lent, zagnala imeniten projekt Živa dvorišča, ki je bil tako všeč ustvarjalcem oddaje Metropolis pri najbolj uglednem nemško-francoskem kulturnem TV-kanalu Arte, da so mu v prispevku o Evropski prestolnici kulture v Mariboru posvetili največ pozornosti.

Vodstvo EPK pa kaže do Živih dvorišč manj navdušenja. "Po letu dni predepekajevske tekme sem utrujena," je razočarana Katja Beck Kos. "Utrujena sem od nenehnih dokazovanj, da počnemo dobre stvari. Utrujena sem zaradi neurejenih razmer in pomanjkanja podpore. Po letu dni imam občutek, da moj koproducent, zavod Maribor 2012 - EPK, dela zgolj za projekte in plače 150-članske ekipe v Vetrinjskem dvoru. Ne ve, kaj delam jaz, ne ve, kaj dela moj sosed, ne ve, kaj delajo tisti, ki so v Mariboru in zunaj njega uspešni zadnja desetletja. Pravzaprav se zdi, kot da ga to sploh ne zanima. Ne ve niti, koliko in kakšne prostore ima Maribor, ne pozna ljudi, ki v Mariboru kujejo ideje. Ali pa jih raje spregleda? In tako kuje svoj program kot tujek v mestu. Upam, da ve vsaj to, kaj dela on sam."
Zakaj ste se odločili, da javno spregovorite o svoji izkušnji sodelovanja z zavodom Maribor 2012?
Nisem privrženec tarnanja. Ko pa je začel programski direktor EPK Mitja Čander prejšnji mesec kalimerovsko groziti z odstopom s funkcije in se s tem poskušal izmakniti odgovornosti oziroma jo preložiti na financerje, sem sklenila, da sem bila dovolj dolgo tiho.
Pripovedujte, prosim.
Ko sem se pred dvema letoma vrnila iz Nemčije, sem bila prepričana, da je program EPK že postavljen. Ugotovila sem, da sem bila v zmoti, in ko je bil leta 2010 objavljen prvi razpis za sofinanciranje, smo nanj prijavili svoj projekt, ki je bil takrat še v povojih. Prva izkušnja z Živimi dvorišči nas je utrdila v prepričanju, da ima projekt velik potencial, ker je bil odziv sodelujočih in občinstva zelo pozitiven. Hkrati smo z veliko optimizma sprejeli nove programske sklope, ki jih je oblikoval Čander, saj cilji Ključev mesta skorajda sovpadajo z našimi. Super, smo si rekli in začeli pisati elaborate. A že prvi odziv Borisa Cizeja, programskega vodje Ključev mesta, je bil streznjujoč. "Mi bomo večji, vi boste manjši," mi je rekel.
Kaj naj bi to pomenilo?
Da bodo oni, torej zavod Maribor 2012, delali veliki program v starem mestnem jedru, ne pa mi. V pripravi elaborata sem nadaljevala pogovore s producenti zavoda. Ti so nas zmeraj vzpodbujali in zaradi navdušenja nad projektom celo predlagali, da napišemo več kot 30 strani elaborata za širitev v partnerska mesta. Aprila lani pa smo po vseh svojih prizadevanjih dobili odgovor, da nam bo zavod Maribor 2012 odmeril zgolj šest odstotkov predvidenega denarja za mariborski del projekta, to je 3000 evrov za leto 2011 in 10.800 evrov za letos. Za partnerska mesta pa nismo dobili nič! Ker nismo razumeli neskladja, smo zaprosili za sestanek z glavno producentko Almo Čaušević. Razložila je, da zavod Maribor 2012 podpira zgolj presežne nove projekte, ne pa že obstoječih.
To je absurdno! Živa dvorišča so se do takrat zgodila samo enkrat, poleg tega pa Čander v svojih programskih izhodiščih piše: "Središče mora zabrbotati kot kvaliteten socialni prostor. Dogajanje mora ob obstoječih napolniti nove prostore in ulice." Kako boste zdaj izpeljali projekt do konca?
S podporo zavoda Maribor 2012 bodo Živa dvorišča živela do marca, potem pa bomo morali najti nove podpornike; lani sta nas podprla Narodni dom Maribor in Mestna občina Maribor. Če bo seveda sploh ostalo kaj denarja: velika večina mariborskih projektov in institucij namreč še kar čaka na večino lanskih financ, podpisanih pogodb za to leto pa tudi ni na vidiku.
Morda bi utegnilo vodstvo EPK svojo odločitev o skromnem financiranju utemeljiti s sobotno izkušnjo Živih dvorišč. Kljub temu da so bila umeščena v otvoritveni konec tedna EPK, je bil obisk Živega dvorišča ob Orožnovi ulici klavrn. Čemu to pripisujete?
Dvorišča so intimni prostori, ki ne prenesejo velikih množic, zato smo s sobotnim obiskom zadovoljni. Dejstvo je tudi, da je bil program za otvoritveno soboto, tudi zaradi finančne nestabilnosti in čakanja na pogodbe, dorečen v zadnjem trenutku in zato tudi ni bil objavljen v tiskanih medijih EPK, kar pomeni, da je program dosegel naše stalne obiskovalce, drugih pa ne. Vendar naj pripomnim, da se to soboto razen na osrednji otvoritveni prireditvi nikjer ni trlo obiskovalcev - ne tujih ne domačih. Kar kaže tudi na (ne)uspešnost zastavljenega programa javnega zavoda Maribor 2012 in (ne)uspešnost vključevanja in motiviranja prebivalcev mesta.
Se je lanskih dvajsetih dogodkov v okviru Živih dvorišč udeležil kateri izmed programskih vodij in producentov EPK?
Aprila so nas posneli za končni zagovor EPK v Bruslju, oktobra pa sta nas obiskali dve predstavnici zavoda Maribor 2012.
Kako je v praksi potekalo programsko sodelovanje z zavodom Maribor 2012 oziroma EPK?
Vedno znova se pojavi neko novo ime, ki mu je treba poslati poročila, elaborate, pojasnjevati to in ono. Po mojem je posledica slabe komunikacije s strani zavoda tudi dejstvo, da jim je Mestna občina Maribor pred nedavnim umaknila gostoljubje v vseh nezasedenih občinskih lokalih. Mnogi Mariborčani, ki delajo v tem zavodu, niso zadovoljni z organizacijo in potekom dela ter se počutijo onemogočene.
Kaj naj bi to pomenilo?
Da imajo občutek, kot da delajo na drugi strani. Torej ne za Maribor, ampak za javni zavod Maribor 2012. V minulih mesecih je prišlo v zavod delat ogromno ljudi iz vse Slovenije, ki se prvič srečujejo z Mariborom in njegovo kulturno sceno oziroma so v najboljšem primeru poznali stanje pred 15 ali 20 leti. Ne iščejo stika z mestom, ne poznajo posebnosti posameznih institucij. Še zdaj imajo težave najti uveljavljena kulturna prizorišča v mestu. Naj povem anekdoto: nekdo iz zavoda je klical Branimirja Ritonjo, vodjo Fotokluba Stolp, in ga vprašal, zakaj ne morejo galerije narediti dostopne invalidom. "Kaj sploh veste, kje smo?" je bil začuden Ritonja. "Veste, nisem iz Maribora," mu je odgovorila ta oseba.
Pa saj vsak povprečno kulturno ozaveščen Mariborčan ve, da je ta fotoklub v Židovskem stolpu! Če bi se ta klicatelj sprehodil 500 metrov od Vetrinjskega dvora do Židovskega trga, bi vedel, da galerija ne more biti dostopna invalidom zaradi specifične arhitekture srednjeveškega poslopja.
To, da nekdo ni iz Maribora, ne more biti izgovor. Gre za ignoranco in aroganco, skratka za neprofesionalno obnašanje in neznanje. Ti ljudje venomer poudarjajo, kako so prišli "reanimirat" mesto. Svoj program reklamirajo kot pomoč Mariboru, ki ga doživljajo kot mrtvaka. Ker očitno v minulih mesecih niso nikoli stopil iz pisarne v Vetrinjskem dvoru, sploh ne vedo, da Maribor še kako živi. Raje živijo v svoji namišljeni podobi Maribora in postavljajo svoje spomenike.

Obujanje za fasadami skritega

Živa dvorišča Maribora, ki so del programa Evropske prestolnice kulture v Mariboru, spodbujajo ustvarjalnost, kulturo in kakovost življenja v središču Maribora, na dvoriščih, ki se skrivajo za fasadami mariborskih mestnih hiš. V teh novoodkritih družabnih prostorih se dogajajo nenavadne instalacije, predstave in koncerti, poje se in pleše, izvajajo se delavnice umetnostne obrti, ohranjajo praktična znanja, ob ognju pa se pripovedujejo zgodbe prebivalcev dvorišč. Nosilec projekta je Gledališče Ane Monro, partnerji pa so zavod Maribor 2012, Narodni dom in Pekarna Magdalenske mreže.